D kot dom (aka Life in suitcases)

Veliko ljudi pravi, da se tistega, česar si najbolj vesel zavedaš šele, ko ti to nekdo vzame. No, ne bom dramatiziral, ampak pravkar sem se že drugič preselil tu na Danskem in če kaj, pogrešam dom - tisti filing topline in sreče, ko prestopiš domači prag je nekaj najlepšega.


Moj prvi dom tu na Danskem je bil v Odenseju. Z Litvanko, ki je milo uporabljala približno tolikokrat na leto kot jaz pijem filter kavo in z Mehičanom, s katerim deliva zelo neprijetno izkušnjo padca s kolesom sredi noči. Dolga zgodba.
Nato sem se iz Odenseja preselil v Kobenhavn. 1 velik kovček, 1 mali kovček, športna torba, laptop in nahrbtnik naenkrat. Kasneje še 1 kovček in en orjaška vreča iz Ikee s posteljnino. Moja cimra tu je bila prijazna alternativka, ki si je lase spenjala v palmico in prijela v roke sesalec približno tolikokrat kot se je Litvanka, Asta, umivala.
In vso to menjavanje okolja me je sedaj iz Norrebroja pripeljalo v Emdrup, sosesko ki leži rahlo bogu za hrbtom. Tu živim pri ločeni gospe, za kateor po prvih podatkih lahko povem, da a) ima ljubimca, b) je prav tako alternativka, saj po njenem stanovanju povsod visijo slike Dalai Lame, c) je zelo urejena (vsaj nekaj!). Preselil sem se z: 1 velikim kovčkom, 2x malim kovčkom (varianta gor-pa-dol), 1 športno torbo, laptopom in 2x nahrbtnikom in šolsko torbo. Ne morem verjeti, da imam pravzaprav vsakokrat ko se selim več stvari kot na začetku!! Nekaj je hudo narobe z mano.

"Kovčarsko" življenje ni prav fajn. Ne samo, da imaš vsakokrat, ko se takole seliš občutek, kot da pravzaprav v življenju nimaš ničesar razen tiste krame, ki jo stalno tovoriš s sabo, hkrati je cel proces seljenja muka kristusova. Ne znamo sploh našteti, kaj vse bi raje delal kot se selil, a včasih se mora človek sprijazniti s situacijo kot mu je dana.

Pogrešam dom, priznam. Domotožje me daje vsake toliko predvsem zaradi tega, ker se mi zdi, da sem nekoliko proti svoji volji v zadnjih 8 mesecih odrasel (po načinu razmišljanja seveda). Življenje v Ljubljani, ob kavicah v Ameriki in nerganjem čez kopico dela je vseeno bilo Hakuna Matata proti temu sedaj. Ampak tako je. Trenutna situacija nas sili v to, da se čimprej spokamo. Naložimo svoj život v kufre in za nosom - ali v Azijo ali pa proti zahodu, iskati priložnosti. "Kovčkarskega življenja" se je torej potrebno čimprje navaditi.

Zato pa sedaj tudi toliko bolj navdušeno čakam, da se vsaj za kratek čas vrnem domov.