Moj zadnji teden v Kopenhagnu je bil buren. Zadnje kave, zadnje malice. V petek veliko presenečenje, ki sem ga pripravil sodelavcem na ambasadi - tortice. In še večje presenečenje, ki sem ga dobil sam - lepo kosilo, ki ga je pripravila ambasadorjeva žena.
Zadnja žurka. Začela se je z večerjo, nadaljevala s pivom, končala pri Jager-shotih. Popravek, konec ni bil tako enostaven. Končalo se je nekako tako, da sem ob štirih zjutraj pijan umiral na vlaku nazaj domov. Pa še to sem del poti moral opraviti peš, ker so po Kopenhagnu res sami obvozi.
Naslednji dan spoznanje. Zmačkan sem. Katastrofa. Časa sem imel do šestih zvečer da se sestavim skupaj in odidem na vlak proti Švici. Ob desetih sem se prisilil da sem vstal. Slabo mi je bilo še do dveh. Ob treh sem s težavo nekaj pojedel in pospravil še zadnje stvari v kovčke ter ob nekje štirih začel čistiti stanovanje. Na brzaka.
Ob pol šestih, ko je končno prijel aspirin in ko sem bil rahlo boljši, sem napadel Mcdonalds in se pravočasno nato uspel vkrcati na vlak. 16 ur do Basla, ponoči, z dobro družbo smešnih Kanadčanov. Potem pa še 3 ure do Ženeve.
Ženeva, v nedeljo zvečer - prazna. Vsi ljudje nalimani pred TV zasloni, zaključek nogometa seveda. In zmagoslavje Špancev. Hvala bogu ni bilo prostih strelov, ker sem bil že tako uničen, da sem praktično padel v posteljo in zaspal kot ubit.
In potem 12 lepih dni v Ženevi. Delo za projekt OZN in druženje z odličnimi ljudmi. Večerne zabave, salsa in karaoke. Poletne počitnice? Morda. Intelektualni turizem - to se sliši še najbolje.
Sedaj sem končno doma, nazaj v Ljubljani. In razmišljam o tem, kako sem pravzaprav vesel, da sem imel priložnost v zadnjih 6 mesecih spoznati zanimive ljudi, obiskati noro lepe kraje in delati stvari, ki me veselijo. Po zdajšnji pavzi se septembra odpravljam v Berlin. Tudi tja na študij in delo. In tudi od tam se bom javljal. Le da tokrat v drugačni obliki - s Tumblerjem - ker spoznavam, da nisem človek velikih besed - lahko pa vse svoje občutke zajamem s citatom, sliko ali pa s pomočjo glasbe.
Do takrat pa mi ostajajo spomini in kave z ljudmi, ki sem jih pogrešal.
Zadnja žurka. Začela se je z večerjo, nadaljevala s pivom, končala pri Jager-shotih. Popravek, konec ni bil tako enostaven. Končalo se je nekako tako, da sem ob štirih zjutraj pijan umiral na vlaku nazaj domov. Pa še to sem del poti moral opraviti peš, ker so po Kopenhagnu res sami obvozi.
Naslednji dan spoznanje. Zmačkan sem. Katastrofa. Časa sem imel do šestih zvečer da se sestavim skupaj in odidem na vlak proti Švici. Ob desetih sem se prisilil da sem vstal. Slabo mi je bilo še do dveh. Ob treh sem s težavo nekaj pojedel in pospravil še zadnje stvari v kovčke ter ob nekje štirih začel čistiti stanovanje. Na brzaka.
Ob pol šestih, ko je končno prijel aspirin in ko sem bil rahlo boljši, sem napadel Mcdonalds in se pravočasno nato uspel vkrcati na vlak. 16 ur do Basla, ponoči, z dobro družbo smešnih Kanadčanov. Potem pa še 3 ure do Ženeve.
Ženeva, v nedeljo zvečer - prazna. Vsi ljudje nalimani pred TV zasloni, zaključek nogometa seveda. In zmagoslavje Špancev. Hvala bogu ni bilo prostih strelov, ker sem bil že tako uničen, da sem praktično padel v posteljo in zaspal kot ubit.
In potem 12 lepih dni v Ženevi. Delo za projekt OZN in druženje z odličnimi ljudmi. Večerne zabave, salsa in karaoke. Poletne počitnice? Morda. Intelektualni turizem - to se sliši še najbolje.
Sedaj sem končno doma, nazaj v Ljubljani. In razmišljam o tem, kako sem pravzaprav vesel, da sem imel priložnost v zadnjih 6 mesecih spoznati zanimive ljudi, obiskati noro lepe kraje in delati stvari, ki me veselijo. Po zdajšnji pavzi se septembra odpravljam v Berlin. Tudi tja na študij in delo. In tudi od tam se bom javljal. Le da tokrat v drugačni obliki - s Tumblerjem - ker spoznavam, da nisem človek velikih besed - lahko pa vse svoje občutke zajamem s citatom, sliko ali pa s pomočjo glasbe.
Do takrat pa mi ostajajo spomini in kave z ljudmi, ki sem jih pogrešal.
