Č kot čas (delovno)

"Jutri imava brifing."
"Kul, akcija!"
...
"Jutri imava še en brifing."
"Aha, ok, kdaj?"
"Ob treh."
...
"Pejte domov."
"Sam še poročilo končam."
"Ma ura je šest, jz moram it tut domov!"Ugotavljam, da odkar sem v Kobenhavnu nisem še nič napisal o praksi, ki jo tu opravljam. Ni kaj, bil sem skeptičen od začetka, kako bo to izgledalo. Kako me bodo kot študenta tretirali in ali me bodo sploh vzemali resno glede na to, da sem samo "deklica za vse". Ne bi se mogel bolj motiti.

Moj delavnik je sestavljen praktično iz treh sklopov. Prvi sklop so novice, ki jih vsak dan pregledujem. Če vzamemo v obzir to, da gre za sklop štirih držav (Danska, Litva, Norveška in Islandija), temu pa dodamo še novice o danskem predsedovanju svetu EU, je že tega precej. Novice prevajam, da so pripravljene za objavo.

Nato pridejo na vrsto brifingi. Te so vsake toliko izredno zanimivi...brifing za GAC je bil na primer eden takšnih...kdaj pa ekstremno dolgočasni (kot na primer za okolje, kjer se mi je vsake toliko zdelo da ne vem o čem sploh gre beseda). Za vsak brifing se sestavi poročilo, ki se ga prav tako objavi.

Tretji sklop je moje delo. Vsake toliko mi ostane tudi nekaj časa, in to tu še posebej cenim, katerega lahko porabim za študij, prebiranje časopisov in poglabljanje v teme, ki me najbolj zanimajo in tako dalje.

Če k temu dodam še odlično delovno atmosfero (z najbolj prijaznimi ljudmi kar sem jih kdaj imel srečati na kakšnem delovnem mestu), lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, celo srečen, da sem dobil takšno priložnost. Pa kaj če delam praktično zastonj. Pa kaj če delam kdaj preko 8 ur. Pa kaj če se kdaj praktično zgrudim v poseteljo. Edino kar mi potem nekoliko uniči dan je občasno jamranje hipijev v stanovanju pod mojo sobo, ki neutrudno posiljujejo kitaro.

Uživam. Vsak dan bolj. Ob spoznavanju novih ljudi. Ob prebiranju aktualnih dogodkov, ki se tičejo določene regije oziroma določenih držav. Ob šalah in pogovorih. In vesel sem, ko vidim, da sem se odločil pravilno; ko že zdaj vidim, kakšna bo moja prihodnost. In to me, navkljub časa v katerem živim dela optimista.

L kot ledeno

Če je kdo ob imenu naslova slučajno pomislil, da bom pisal o vremenu...več sreče prihodnjič. Ne, tokrat se mi je zdelo, da moram napisati blog o naravi Dancev, saj o njih prednjači stereotip, da so po naravi...kot se za skandinavce spodobi...ledeno-hladni.V nedeljo sem bil s kolegom J na kavi. Kolega J je Danec, a Danske in Kobenhanhavna na splošno ne mara preveč. Kos em ga vprašal zakaj je temu tako, mi je odgovoril, da je živel v več krajih na bližnjem vzhodu ter na jugu Evrope. Povsod je naletel na prijazen, topel in domač odziv, skratka...počutil se je doma pa četudi tisoče kilometrov od svojega doma v neki vasici na Jutlandiji. Potem pa se je lani januarja vrnil v Kobenhavn ter si našel tu nov dom in službo. Dejal mi je, da mu še nikoli ni bilo tako težko stakti neke socialne mreže in najti ljudi za na kavo kot sedaj, ko se je vrnil na Dansko. Vprašal sem ga zakaj misli,d a je tako in odvrnil mi je, da so oni, Danci, zaprti in hladni, samozadostni in če že želiš pasti v njihovo družbo se moraš res res potruditi. To vprašanje je postavil tudi natakarici v kavarni in tudi ona je dejala isto. Verjel bi jima, a kaj ko je J svoje poprejšne trditve demantiral z momentom, ko se je prijazno ponudil, da mi plača kavo.


Pa poglejmo na celo zadevo iz nasprotne strani. Odkar sem tu na Danskem sem res opazil, da se je med nami, tujimi študenti, in njimi, Danci, zgodila nekakšna polarizacija. Mi smo tu, vi ste tam. Mi govorimo Dansko, vi govorite angleško. Ampak, ali ni tako povsod? Saj tudi v Sloveniji, ko dobimo Erasmus študente ne vemo niti točno, kaj bi z njimi storili...in potem se Erasmusi družijo, mi pa imamo svoje prijatelje in svoje okolje. Tako pač je. Človek mora v nekem okolju biti prisoten dalj časa, da ga to okolje sprejme in da postane del nekega ožjega kroga.

A morda se to na jugu res zgodi prej. Morda je tam potreben pozdrav, rakija ali kako drugo šilce in je človek kar naenkrat tvoj najboljši prijatelj. Tu pač ni tako. Ne gre pa zato reči, da so Danci hladni. Prav nasprotno - še vsak, ki sem ga do sedaj spoznal je bil prijazen, govoril angleško, bil pripravljen pomagati. Neki dan sem se trudil da bi našel pot od Slotsholma do Norreporta (res je simpel, ampak jaz sem za branje zemljevidov malo zabit, kar lahko potrdijo tudi tisti, ki so z menoj videli več Grčije kot bi bilo to potrebno) in mislim da so se ustavili vsaj trije ljudje, ko sem odprl zemljevid, in mi začeli risati pot. Prav tako nisem nikoli imel težave, da bi se s kom spravil na kavo ali pivo...in dejansko se je "socializirati" na koncu koncev tudi tu na Danskem precej lahko. Pa niso potrebne galone alkohola, to je le stereotip.

Res pa je, da ko enkrat doživiš jug, se je na severnjaško mentaliteto težko privaditi. Na severu je pač bolj hladno.

M kot Multikulturno

Za vogalom mojega bloka se skriva libanonska restavracija. Praktično fast food. Ampak, ko sem na Siolu bral članek o tem, kako je falafel na Bližnjem vzhodu priljubljen kot "street food" in to v takšni meri kot pri nas burek ali kebab, si nisem mogel kaj, da ga ne bi "stestiral". Zadeva je "majka", še boljša pa je s humusom. In ko me je ob odhodu prodajalec pozdravil z ne-danskim "ma`a as-salaamah", sem začel razmišljati o boju med multikulturalizmom in konzervativizmom.
Tu na Nørrebroju stoji tale piramidalna struktura z rdečim srcem. Na njej v različnih jezikih, žal pa ne v slovenščini, piše "Hočemo živeti skupaj", kar ponazarja idejo multikulturalizma.



Nørrebro je namreč "melting pot". Tu se meša vse. Arabci in Indijci. Albanci in Srbi. Muslimani in katoliki. In seveda Azijci. Ko sem s falaflom vračal iz libanonske libanonske restavracije sem prvič, odkar sem prišel v København slišal srbščino: "Ma daj, ja ću da te vozim." Taksist, seveda.

A videz vara. Danci so tradicinalisti. Danci so konzervativni. Bolj, ko jih opazuješ, jasnejša je slika. Oni niso takšni kot kdo na Balkanu, ki z veseljem sprejme turista, ga razvaja, mu razkaže mesto. Vsaj običajno ne. Če si ustvariš prijatelje bo seveda drugače.

Ne, Danci pravzaprav tujcev ne marajo. Tujci prevečkrat za njih pomenijo težave. Nekoč je vidni član danske politične stranke Venstre celo pred poljskim predstavnikom na neki tiskovni konferenci izjavil, da so Poljaki in Litvanci razlog za povišanje stopnje kriminalitete na Danskem. Če se tu predstaviš, da si iz vzhodne Evrope te kar nekaj časa gledajo z nezaupanjem.

Realnost Danskega zaupanja se je pokazala tudi na več drugih mestih. Saj vemo, da so bili prav Danci tisti, ki so želeli povečan nadzor na Schengenskih mejah. Pa veste, da se jim je pred kratkim zgodila tudi prevej neprijetna diplomatska afera? V 27 državah so imeli sklenjeno konzularno pogodbo z drugimi veleposlaništvi - iz Nemčije, Finske in Francije, za preverjanje in presojanje viznih dokumentov za vstop v Schengensko območje. A to jim ni bilo dovolj. Njihov tedanji minister za integracijo je želel veleposlaništva teh držav prisiliti, da pošiljajo vse vizne dokumente na Dansko. Tam bi vsakogar, ki bi se za vizum želel prijaviti obravnavala danska policija. Minister je početje opravičeval kot akt za zagotovitev nacionalne varnosti. Vendar Nemčija, Francija in Finska niso popustile Danskim pritiskom - raje so prekinile onzularno sodelovanje in tako v omenjenih 27 državah ljudje niso imeli z dansko nikakršnih stikov več. Precej nerodno, sploh za državo, ki začenja predsedovanje Svetu EU.

A Danci tujce potrebujejo. Statistika tako kaže. Če bi se popolnoma zaprli, Danska ne bi bila zmožna delovati - neke statistike kažejo, da na Danskem dela več sto tisoč tujcev, migrantov. In s časoma se je Danska zavedla, da so tujci nujni. In počasi se odpirajo. Počasi jim (nam) zaupajo. Počasi nismo le stereotip, počasi postajamo del njihovega vsakdana. Ki je postal barvitejši, a zato tudi lepši.

Nørrebro je mirno multikulturno okolje, kot ga v Sloveniji lahko samo sanjamo. Tudi mi bomo v prihodnosti potrebovali tujo delovno silo in morali se bomo naučiti živeti skupaj. A tako kot ostala Danska, bomo verjetno tudi mi potrebovali še dolgo, da se naučimo so-bivati z drugimi. Navsezadnje smo si v nečem le podobni: oboji imamo predsodke.

H kot Hygge

Nedelje sem imel od nekdaj najraje. Takrat smo bili vedno vsi doma. Dolgo pili kavo...tako dolgo, da se je ohladila in postala zanič. Brali časopis, se pogovarjali. Razmišljali o kosilu, saj navsezadnje je nedelja in kosilo mora biti posebno, nedeljsko. Pa se odločili, da ne bomo hiteli, pojdimo še malo na sprehod in kavo v mesto. Nedelje sem imel od nekdaj rad, ker so bile sproščene. Morda celo edini res sproščeni dan v tednu.

In sedaj si predstavljajte mene, celostno nadrkanega Slovencla, ki si je morda privoščil tistih par ur počitka v nedeljo, kdaj pa zaradi ostalih obvez tudi tega ne, na Danskem. Prva stvar, ki jo je namreč tu potrebno vedeti je, da se tu ne hiti, ne žuri in ne razmišlja o tem, koliko časa imaš na voljo. Dolgo sem razmišljal, čemu bi lahko to pripisal in na zadnje se človek vedno vrne h konceptu, ki je praktično gonilo življenja Dancev: Hygge.

Hygge je koncept, ki se ga ne da prevesti v slovenščino oziroma nima ustreznega prevoda. Danci v angleščino hygge največkrat prevajajo kot "cosyness", vendar mislim, da je se hygge najbolje pojasni kar preko različnih primerov.

Primer 1: Hygge lahko pomeni sproščeno druženje z znanci oziroma prijatelji, ob kavi, filmu ipd. Opisuje tudi "tisti topli filing", ko objet na kavču ležiš s svojo sorodno dušo in ne delaš prav nič.

Primer 2: Hygge lahko človek prakticira tudi sam. Hygge je namreč lahko tudi nekakšno stanje duha, ko smo najbolj veseli, sproščeni, v miru sami s seboj. Zame na primer hygge pomeni že dobro kavo in kakšno čokolado pa knjigo ali film, morda v tem zimskem času tudi kakšno odejo.
Primer 3: Hygge v različnih letnih časih lahko označuje različna dejanja (poleti npr. je čisto hyggelig opazovanje sončnega zahoda na pomolu, medtem ko pozimi tako početje vsekakor ne priporočam saj "boste dobili volka v rit" - in to vsekakor ni hyggelig).

Primer 4: Fredagsbar je klimaks filozofije hygge na faksih po državi. Ob petkih namreč na faksih odprejo barčke, kjer se lahko družiš s študenti ali profesorji, se pogovarjaš o resnih ali manj resnih temah in na koncu celo pristaneš na plesišču in se malo "strgaš s ketne" - pa čeprav te nekje v kotu še čaka torba in v njej naloga "za čez vikend".

Primerov je še več, velja pa pravilo, da je najbolj hyggelig tisto kar je vam najbolj všeč. Za nekatere je dnevni obisk fitnesa hygge par excellence. Za druge bi kaj takšnega bila živa slika pekla. Iz vsega tega pa sledi pomembno sporočilo - hygge si ustvarimo sami, kjerkoli in kadarkoli. Če se nam v tem pridruži več ljudi pa še toliko bolje, saj je hygge atmosfera ne samo zdravju bolj prijazna, ampak vsekakor tudi bolj kreativna. Slovenci pa na to vse preveč pozabljamo - pozabljamo, da možgani veliko bolje funkcionirajo, če niso preobremenjeni, da imamo veliko več energije za ustvarjanje, če si sploh lahko vzamemo tistih pol ure na dan za sprehod ipd. Preobremenjenost v naši družbi vodi do tega, česar smo s časom postali navajeni - stresa. Sam sem ugotavljati, da brez stresa ne morem funkcionirati, da če nisem stalno obremenjen ne vem kaj bi sam s seboj. A menim, da mi ravni zato manjka tisti košček ustvarjalnosti v življenju, s katerim bi lahko izstopal iz ustrojenosti sveta, v katerega sem vpet.

In šele po nekaj časa v tem hyggelig svetu človek spozna, da so Danci s hygge najpomembnejšo stvar v življenju - srečo in zadovoljstvo. In zato tudi ni čudno, da so rangirani kot najbolj zadovoljen oz. najsrečnejši narod na svetu. In ta blog bo namenjen odkrivanju tega hyggelig sveta.

Kmalu...

Zgodbe in prigode, Kobenhavn po moje. Prva objava to nedeljo!