Za vogalom mojega bloka se skriva libanonska restavracija. Praktično fast food. Ampak, ko sem na Siolu bral članek o tem, kako je falafel na Bližnjem vzhodu priljubljen kot "street food" in to v takšni meri kot pri nas burek ali kebab, si nisem mogel kaj, da ga ne bi "stestiral". Zadeva je "majka", še boljša pa je s humusom. In ko me je ob odhodu prodajalec pozdravil z ne-danskim "ma`a as-salaamah", sem začel razmišljati o boju med multikulturalizmom in konzervativizmom.
Tu na Nørrebroju stoji tale piramidalna struktura z rdečim srcem. Na njej v različnih jezikih, žal pa ne v slovenščini, piše "Hočemo živeti skupaj", kar ponazarja idejo multikulturalizma.
Nørrebro je namreč "melting pot". Tu se meša vse. Arabci in Indijci. Albanci in Srbi. Muslimani in katoliki. In seveda Azijci. Ko sem s falaflom vračal iz libanonske libanonske restavracije sem prvič, odkar sem prišel v København slišal srbščino: "Ma daj, ja ću da te vozim." Taksist, seveda.
A videz vara. Danci so tradicinalisti. Danci so konzervativni. Bolj, ko jih opazuješ, jasnejša je slika. Oni niso takšni kot kdo na Balkanu, ki z veseljem sprejme turista, ga razvaja, mu razkaže mesto. Vsaj običajno ne. Če si ustvariš prijatelje bo seveda drugače.
Ne, Danci pravzaprav tujcev ne marajo. Tujci prevečkrat za njih pomenijo težave. Nekoč je vidni član danske politične stranke Venstre celo pred poljskim predstavnikom na neki tiskovni konferenci izjavil, da so Poljaki in Litvanci razlog za povišanje stopnje kriminalitete na Danskem. Če se tu predstaviš, da si iz vzhodne Evrope te kar nekaj časa gledajo z nezaupanjem.
Realnost Danskega zaupanja se je pokazala tudi na več drugih mestih. Saj vemo, da so bili prav Danci tisti, ki so želeli povečan nadzor na Schengenskih mejah. Pa veste, da se jim je pred kratkim zgodila tudi prevej neprijetna diplomatska afera? V 27 državah so imeli sklenjeno konzularno pogodbo z drugimi veleposlaništvi - iz Nemčije, Finske in Francije, za preverjanje in presojanje viznih dokumentov za vstop v Schengensko območje. A to jim ni bilo dovolj. Njihov tedanji minister za integracijo je želel veleposlaništva teh držav prisiliti, da pošiljajo vse vizne dokumente na Dansko. Tam bi vsakogar, ki bi se za vizum želel prijaviti obravnavala danska policija. Minister je početje opravičeval kot akt za zagotovitev nacionalne varnosti. Vendar Nemčija, Francija in Finska niso popustile Danskim pritiskom - raje so prekinile onzularno sodelovanje in tako v omenjenih 27 državah ljudje niso imeli z dansko nikakršnih stikov več. Precej nerodno, sploh za državo, ki začenja predsedovanje Svetu EU.
A Danci tujce potrebujejo. Statistika tako kaže. Če bi se popolnoma zaprli, Danska ne bi bila zmožna delovati - neke statistike kažejo, da na Danskem dela več sto tisoč tujcev, migrantov. In s časoma se je Danska zavedla, da so tujci nujni. In počasi se odpirajo. Počasi jim (nam) zaupajo. Počasi nismo le stereotip, počasi postajamo del njihovega vsakdana. Ki je postal barvitejši, a zato tudi lepši.
Nørrebro je mirno multikulturno okolje, kot ga v Sloveniji lahko samo sanjamo. Tudi mi bomo v prihodnosti potrebovali tujo delovno silo in morali se bomo naučiti živeti skupaj. A tako kot ostala Danska, bomo verjetno tudi mi potrebovali še dolgo, da se naučimo so-bivati z drugimi. Navsezadnje smo si v nečem le podobni: oboji imamo predsodke.
Tu na Nørrebroju stoji tale piramidalna struktura z rdečim srcem. Na njej v različnih jezikih, žal pa ne v slovenščini, piše "Hočemo živeti skupaj", kar ponazarja idejo multikulturalizma.
Nørrebro je namreč "melting pot". Tu se meša vse. Arabci in Indijci. Albanci in Srbi. Muslimani in katoliki. In seveda Azijci. Ko sem s falaflom vračal iz libanonske libanonske restavracije sem prvič, odkar sem prišel v København slišal srbščino: "Ma daj, ja ću da te vozim." Taksist, seveda.
A videz vara. Danci so tradicinalisti. Danci so konzervativni. Bolj, ko jih opazuješ, jasnejša je slika. Oni niso takšni kot kdo na Balkanu, ki z veseljem sprejme turista, ga razvaja, mu razkaže mesto. Vsaj običajno ne. Če si ustvariš prijatelje bo seveda drugače.
Ne, Danci pravzaprav tujcev ne marajo. Tujci prevečkrat za njih pomenijo težave. Nekoč je vidni član danske politične stranke Venstre celo pred poljskim predstavnikom na neki tiskovni konferenci izjavil, da so Poljaki in Litvanci razlog za povišanje stopnje kriminalitete na Danskem. Če se tu predstaviš, da si iz vzhodne Evrope te kar nekaj časa gledajo z nezaupanjem.
Realnost Danskega zaupanja se je pokazala tudi na več drugih mestih. Saj vemo, da so bili prav Danci tisti, ki so želeli povečan nadzor na Schengenskih mejah. Pa veste, da se jim je pred kratkim zgodila tudi prevej neprijetna diplomatska afera? V 27 državah so imeli sklenjeno konzularno pogodbo z drugimi veleposlaništvi - iz Nemčije, Finske in Francije, za preverjanje in presojanje viznih dokumentov za vstop v Schengensko območje. A to jim ni bilo dovolj. Njihov tedanji minister za integracijo je želel veleposlaništva teh držav prisiliti, da pošiljajo vse vizne dokumente na Dansko. Tam bi vsakogar, ki bi se za vizum želel prijaviti obravnavala danska policija. Minister je početje opravičeval kot akt za zagotovitev nacionalne varnosti. Vendar Nemčija, Francija in Finska niso popustile Danskim pritiskom - raje so prekinile onzularno sodelovanje in tako v omenjenih 27 državah ljudje niso imeli z dansko nikakršnih stikov več. Precej nerodno, sploh za državo, ki začenja predsedovanje Svetu EU.
A Danci tujce potrebujejo. Statistika tako kaže. Če bi se popolnoma zaprli, Danska ne bi bila zmožna delovati - neke statistike kažejo, da na Danskem dela več sto tisoč tujcev, migrantov. In s časoma se je Danska zavedla, da so tujci nujni. In počasi se odpirajo. Počasi jim (nam) zaupajo. Počasi nismo le stereotip, počasi postajamo del njihovega vsakdana. Ki je postal barvitejši, a zato tudi lepši.
Nørrebro je mirno multikulturno okolje, kot ga v Sloveniji lahko samo sanjamo. Tudi mi bomo v prihodnosti potrebovali tujo delovno silo in morali se bomo naučiti živeti skupaj. A tako kot ostala Danska, bomo verjetno tudi mi potrebovali še dolgo, da se naučimo so-bivati z drugimi. Navsezadnje smo si v nečem le podobni: oboji imamo predsodke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar