L kot ledeno

Če je kdo ob imenu naslova slučajno pomislil, da bom pisal o vremenu...več sreče prihodnjič. Ne, tokrat se mi je zdelo, da moram napisati blog o naravi Dancev, saj o njih prednjači stereotip, da so po naravi...kot se za skandinavce spodobi...ledeno-hladni.V nedeljo sem bil s kolegom J na kavi. Kolega J je Danec, a Danske in Kobenhanhavna na splošno ne mara preveč. Kos em ga vprašal zakaj je temu tako, mi je odgovoril, da je živel v več krajih na bližnjem vzhodu ter na jugu Evrope. Povsod je naletel na prijazen, topel in domač odziv, skratka...počutil se je doma pa četudi tisoče kilometrov od svojega doma v neki vasici na Jutlandiji. Potem pa se je lani januarja vrnil v Kobenhavn ter si našel tu nov dom in službo. Dejal mi je, da mu še nikoli ni bilo tako težko stakti neke socialne mreže in najti ljudi za na kavo kot sedaj, ko se je vrnil na Dansko. Vprašal sem ga zakaj misli,d a je tako in odvrnil mi je, da so oni, Danci, zaprti in hladni, samozadostni in če že želiš pasti v njihovo družbo se moraš res res potruditi. To vprašanje je postavil tudi natakarici v kavarni in tudi ona je dejala isto. Verjel bi jima, a kaj ko je J svoje poprejšne trditve demantiral z momentom, ko se je prijazno ponudil, da mi plača kavo.


Pa poglejmo na celo zadevo iz nasprotne strani. Odkar sem tu na Danskem sem res opazil, da se je med nami, tujimi študenti, in njimi, Danci, zgodila nekakšna polarizacija. Mi smo tu, vi ste tam. Mi govorimo Dansko, vi govorite angleško. Ampak, ali ni tako povsod? Saj tudi v Sloveniji, ko dobimo Erasmus študente ne vemo niti točno, kaj bi z njimi storili...in potem se Erasmusi družijo, mi pa imamo svoje prijatelje in svoje okolje. Tako pač je. Človek mora v nekem okolju biti prisoten dalj časa, da ga to okolje sprejme in da postane del nekega ožjega kroga.

A morda se to na jugu res zgodi prej. Morda je tam potreben pozdrav, rakija ali kako drugo šilce in je človek kar naenkrat tvoj najboljši prijatelj. Tu pač ni tako. Ne gre pa zato reči, da so Danci hladni. Prav nasprotno - še vsak, ki sem ga do sedaj spoznal je bil prijazen, govoril angleško, bil pripravljen pomagati. Neki dan sem se trudil da bi našel pot od Slotsholma do Norreporta (res je simpel, ampak jaz sem za branje zemljevidov malo zabit, kar lahko potrdijo tudi tisti, ki so z menoj videli več Grčije kot bi bilo to potrebno) in mislim da so se ustavili vsaj trije ljudje, ko sem odprl zemljevid, in mi začeli risati pot. Prav tako nisem nikoli imel težave, da bi se s kom spravil na kavo ali pivo...in dejansko se je "socializirati" na koncu koncev tudi tu na Danskem precej lahko. Pa niso potrebne galone alkohola, to je le stereotip.

Res pa je, da ko enkrat doživiš jug, se je na severnjaško mentaliteto težko privaditi. Na severu je pač bolj hladno.