"Jutri imava brifing."
"Kul, akcija!"
...
"Jutri imava še en brifing."
"Aha, ok, kdaj?"
"Ob treh."
...
"Pejte domov."
"Sam še poročilo končam."
"Ma ura je šest, jz moram it tut domov!"Ugotavljam, da odkar sem v Kobenhavnu nisem še nič napisal o praksi, ki jo tu opravljam. Ni kaj, bil sem skeptičen od začetka, kako bo to izgledalo. Kako me bodo kot študenta tretirali in ali me bodo sploh vzemali resno glede na to, da sem samo "deklica za vse". Ne bi se mogel bolj motiti.
Moj delavnik je sestavljen praktično iz treh sklopov. Prvi sklop so novice, ki jih vsak dan pregledujem. Če vzamemo v obzir to, da gre za sklop štirih držav (Danska, Litva, Norveška in Islandija), temu pa dodamo še novice o danskem predsedovanju svetu EU, je že tega precej. Novice prevajam, da so pripravljene za objavo.
Nato pridejo na vrsto brifingi. Te so vsake toliko izredno zanimivi...brifing za GAC je bil na primer eden takšnih...kdaj pa ekstremno dolgočasni (kot na primer za okolje, kjer se mi je vsake toliko zdelo da ne vem o čem sploh gre beseda). Za vsak brifing se sestavi poročilo, ki se ga prav tako objavi.
Tretji sklop je moje delo. Vsake toliko mi ostane tudi nekaj časa, in to tu še posebej cenim, katerega lahko porabim za študij, prebiranje časopisov in poglabljanje v teme, ki me najbolj zanimajo in tako dalje.
Če k temu dodam še odlično delovno atmosfero (z najbolj prijaznimi ljudmi kar sem jih kdaj imel srečati na kakšnem delovnem mestu), lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, celo srečen, da sem dobil takšno priložnost. Pa kaj če delam praktično zastonj. Pa kaj če delam kdaj preko 8 ur. Pa kaj če se kdaj praktično zgrudim v poseteljo. Edino kar mi potem nekoliko uniči dan je občasno jamranje hipijev v stanovanju pod mojo sobo, ki neutrudno posiljujejo kitaro.
Uživam. Vsak dan bolj. Ob spoznavanju novih ljudi. Ob prebiranju aktualnih dogodkov, ki se tičejo določene regije oziroma določenih držav. Ob šalah in pogovorih. In vesel sem, ko vidim, da sem se odločil pravilno; ko že zdaj vidim, kakšna bo moja prihodnost. In to me, navkljub časa v katerem živim dela optimista.
Uffff, kot bi opisoval mojo prakso v Berlinu. Res neverjetna izkušnja, najbolj sem cenila to, da sem dejansko delala skoraj identične stvari kot oni (ker so bili dopusti, sem pisala tudi različne analize in poročila za depeše itd.). Pa dnevni pregled časopisov, prav pogrešam ga! In očitno je osebje na ambasadah povsod top, jaz sem imela v Berlinu najboljše sodelavce ever! Tako da uživaaaaaj!
OdgovoriIzbriši