Moje kolo je nekaj prav posebnega, zame ima namreč zaradi "kilometrine", ki jo ima za seboj, prav posebno sentimentalno vrednost. Iz Slovenije sta mi ga ob obisku Danske dostavila mam in oče. Med prevozom je nekje na nemški avtocesti izgubil zvonec, crknile sta mu obe luči. Pred mano ga je dolga leta vozil moj pokojni dedek, ki ga je uporabljal predvsem na relaciji vrtiček-pokopališče-dom.
V Odenseju je moje kolo utrpelo nesrečo, ki je bila posledica nesrečne kombinacije brezglavega razmišljanja in...težkega Mehičana. Da ne grem preveč v detajle, vmes sem ga moral tudi že popravljati, ponovno sem uničil eno luč. In po dolgih dveh mesecih v Odenseju sem ga nato vendarle pripeljal v Kobenhavn.
Tako sem v sredo, 7. marca, prav z užitkom ponovno sedel nanj (pravzaprav je šlo tudi malo za nujo, ker mi je ravno pretekla "mesečka). Vreme je bilo za Kobenhavenske razmere ok...ni pihalo, bilo je nad nula. Pojdimo v službo!
Nevešč obnašanja v kobenhavnskem kolesarskem sistemu sem se naivno priključil kolesarskemu stampedu na Jagtveju. En čas je še šlo OK...do prvega križišča. Tam sem zajebal. Moral bi iti naravnost in levo. Postavim se lepo ob stran in dvignem roko v "halt" (lejte me, ustavil se bom!). Nekje sem očitno sfalil - za sabo sem slišal škripanje zavor, pozive k intimnim odnosom z vsemi možnimi sorodniki v danščini in še kaj. Stampedo je bil razjarjen jaz pa sem se počutil nekako tako kot Simba v Levjem Kralju...skril sem se in upal da čimprej mine.
Ni bilo hujših posledic in nekoliko bolj previdno sem se odpravil naravnost v službo ter na cilju navdušen ugotovil, da se počutim super, ker sem se nekoliko predihal, ter da sem porabil manj (!) časa, kot če bi se odpravil na bus.
Vse kar pa res ne razumem pa so ljudje, ki kolesarijo tudi ob največjem dežju ali snegu. No, to, ne razumem pa tudi business-manov in bussines-womank, ki čez kostime, hlače, krilca in suknjiče navlečejo trenirke (!!!) ter se v fensi čevljih/petkah s kolesom spravijo v službo...tam trenirko seveda vržejo s sebe in so "normalni, morda samo nekoliko zmečkani". A vse to pač sodi v alternativnost tega mesta!
Človek pa mora paziti tudi na policiste. Kazni so kar stroge, predvsem če nimaš luči ponoči (normalno) in če se voziš po peš conah (npr. Kogens Nytorv ali Nyhavn).
Nauk zgodbe: kolesarjenje v Kobenhavnu je prav prijetno. Nekje sem slišal, da se Slovencem zdi prometna ureditev za kolesarje, kot jo tu poznajo (pozor, kolesarski pas je na obeh straneh ceste širši kot normalni vozni pas in sprejme po vsaj dva do tri kolesarje v širino naenkrat) preveč ekstremna ter vsekakor neprimerna za naše vozne navade. Morda res, a tu ima kolesar defenitivno prednost pred avtomobilom, kljub temu da velja za šibkejšega v prometu - spoštovanja vredno obnašanje! Zato naslednje tri mesece tudi jaz ostajam zvest svojemu Rogu - edino, če bodo prekle začele leteti z neba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar